Po poteh Cankarjeve mladosti

V četrtek, 18. 4. 2019, smo se dijaki R3a in R3b z avtobusom odpravili na Vrhniko, da bi izvedeli kaj več o Ivanu Cankarju, ki je bil eden izmed naših največjih pesnikov, pisateljev in dramatikov. Vsak razred je dobil svojega vodnika, naš je bil že po izgledu podoben Ivanu Cankarju, kar je ekskurzijo naredilo še bolj zanimivo in pristno.

Najprej smo se ustavili v eni izmed hiš, v katerih je Cankar živel. Bila je na novo zgrajena nekaj desetletij po tem, ko je pogorela, kot tudi ves ostali klanec. V hiši nam je vodnik govoril o Cankarju kot otroku, pesniku in njegovih talentih, med drugim, da je znal lepo risati, da je ljudi risal za denar in da je tako nekega dne dobil tudi žensko, ko ji je rekel, da je ne more narisati, saj je prelepa. »Dober je bil z besedami tale naš Ivan,« je izjavil vodnik. Imel je kar nekaj deklet, z dvema bi se moral poročiti, pri prvi se je zaljubil v drugo dekle, pri drugi pa je kar naprej odlašal, potem pa je umrl. V hiši smo videli tudi enega izmed redkih prvih izvodov Erotike, saj jih je ljubljanski škof večino pokupil in zažgal.

Na sliki je hiša, v katero smo odšli najprej. Nato smo odšli s klanca v mesto, kjer nam je vodnik predstavil še ostale hiše, v katerih so Cankarjevi živeli, omenil je tudi, da je otrok bilo enaindvajset. Povedal je, da je Cankar rad kadil, da je bil eden izmed tistih ljudi, ki so bili zmožni pokaditi tudi do petdeset cigaret v enem dnevu in da je morda tudi zaradi tega umrl pri dvainštiridesetih letih. Ustavili smo se še ob Ljubljanici, kjer nam je vodič povedal nekaj več o Cankarjevih delih in njegovi »enajsti šoli«. Videli pa smo tudi prelep prizor Ljubljanice v jutranji zarji.

Nato smo odšli po klancu navzgor, kjer nas je pričakal čudovit razgled na Vrhniko.

Vodič nam je tam zrecitiral eno od Ivanovih pesmi tako doživeto, da sem dobil kar kurjo kožo, nato pa smo se povzpeli do cerkve sv. Trojice na griču, kamor je Cankar, poleg bližnje Tičnice, vodil vsa svoja dekleta. Tam nam je razkril vse Cankarjeve ljubezenske prigode in zgodbice, med drugim tudi to, da je nekega dne Otona Župančiča pripeljal k materi takratnega dekleta, da bi jo Oton prepričal v poroko njene hčere s Cankarjem, saj tega ni dovolila. A namesto tega je Oton sam odšel s starejšo hčerko Ano, se z njo poročil, Cankar pa je ostal sam.

Nato smo odšli na drugo stran Vrhnike, kjer nam je vodič povedal o Skodelici kave in Cankarjevi materi. Tudi zrecitiral je del zgodbe, tako lepo, da sem se lahko samo čudil. Odšli smo še do Močilnika, izvira Ljubljanice, kjer naj bi Cankar videl še eno prelepo žensko, s črnimi lasmi, se takoj zaljubil vanjo, a iz tega ni bilo nič, saj zgleda, da je bila starejša, njenega imena pa tudi nikoli ni izvedel. Po tistem smo se ustavili še trikrat, vodnik nam je povedal še o Cankarjevi zmožnosti porabiti denar, preden tlesknemo s prsti, nato pa prositi okoli zanj. Povedal nam je tudi, da si je enkrat kupil dateljne za en groš, ki jih sploh ni jedel, enkrat ugriznil, nato pa vrgel v Ljubljanico in s tem zapravil ves svoj denar. Cankar je bil tudi edini človek, ki se je preživljal samo s pisanjem, ne samo prvi človek do njegovega začetka, ampak tudi po njegovi smrti še dolgo ni bilo človeka, ki bi se preživljal samo s pisanjem. Pot smo končali v Cankarjevem domu, kjer je danes kino in se z velikim aplavzom zahvalili za odlično 3-urno pot.

Na ekskurziji sem izvedel veliko novega, se tudi nasmejal, med drugim dejstvu, da Cankar v šoli, ko ga je učiteljica vprašala, koliko je ena plus ena, ni odgovoril, saj je mislil, da je vprašanje prelahko, da bi bilo resnično. Še naprej ga je spraševala, dala mu je primer iz življenja s pomarančami, nato pa je arogantno odgovoril in bil kaznovan. Najbolj všeč pa mi je bila vodnikova recitacija dela Cankarjeve Skodelice kave.

Amadej Jager Kladušek, R3a

 

Vabljeni k ogledu predstavitve ekskurzije, ki jo je pripravil Vito Goričan.

 

Nazaj