Dragi moji elektrikarji!

Za nami sta dva tedna, ki sta bila precej drugačna od tistih, ki smo jih bili vajeni  in še kar nekaj jih je pred nami. Vendar takšna situacija ne bo trajala v nedogled in prišel bo čas, ko bomo lahko brezskrbno uživali v spomladanskih sončnih žarkih, se sprehajali in hodili brez rokavic in mask.  

Moramo upati in videti  možnost izboljšanja stanja.  Veliko je odvisno od nas samih.

Prepustiti se obupu je lažje, vendar ni koristno. Kadar se vam vsega preveč nabere, si privoščite odmor in počnite »k´r neki«. Odmik lahko »resetira možgane«, »napolni baterije«. Če pa vam ne uspe, prižgite telefon in pokličite nekoga, ki pozitivno vpliva na vas. Želim si, da imate v imeniku vsi takšnega. Če pa ga ne najdete ali nima časa, ali je nedosegljiv, vam ponujam svoj elektronski naslov davorka.polic.jost@sc-celje.si.

Velikokrat v življenju so mi različne zgodbe in modrosti ljudi dali energijo in obogatili življenje. Danes bi rada z vami podelila zgodbo o žabicah. Napisal jo je Argentinec  Jorge Bucay, mojster pripovedovanja zdravilnih zgodb in eden najbolj priljubljenih in branih psihoterapevtov na svetu.

 

ŽABICI V SMETANI (Jorge Bucay: Ti povem zgodbo?)

Dve žabici sta padli v skledo s smetano. 

Takoj sta se začeli utapljati, saj v tekočini, gosti kot živo blato, ni bilo mogoče dobro plavati. Na začetku sta obe brcali po gladini, da bi dosegli rob posode. Toda bilo je zaman, ves čas sta čofotali le na mestu in se potapljali. Vse težje sta plavali na površje, da bi zajeli nekaj  zraka. 

Ena od njiju je glasno rekla: ”Ne morem več. Ne bo se nama uspelo rešiti, v tem se ne da plavati. Če že moram umreti, ne vem, zakaj bi še podaljševala trpljenje. Nobenega smisla nima, da umrem, utrujena od nekoristnega napora.”

S temi besedami je prenehala brcati in hitro potonila, gosta bela tekočina jo je dobesedno pogoltnila.

Druga žaba, ki je bila vztrajnejša ali pa morda bolj trdoglava, si je rekla: “Nikakor mi ne uspe! Naj naredim karkoli, se v tej tekočini ne morem premakniti. A čeprav me čaka smrt, se bom borila do zadnjega diha. Nočem umreti niti sekunde prej, kot mi je namenjeno.”

Zato je še dolge ure brcala in čofotala na istem mestu, ne da bi se premaknila za en sam centimeter. 

In nenadoma… ker je tako dolgo migala s kraki…. se je smetana stepla v maslo. Presenečena žaba se je odgnala in skočila na rob posode. Potem pa je veselo odkvakala domov.

 

Torej, dragi moji elektrikarji, brcajte in čofotajte. Zagotovo bo, tudi to, kar je sedaj, minilo.

 

In ne pozabite NIHČE NE MORE NAREDITI ZATE, KAR LAHKO SAM NAREDIŠ ZASE.

 

Vaša svetovalna delavka:
Davorka Polić Jošt